Makarska riviera meji od uvale Vrulje na severozahodu do kraja Baćina na jugovzhodnu. V notranjosti meji z masivom Biokovo, na morju pa se odpira proti Bračkem kanalu, otoku Hvaru ter reki Neretvi.
Riviera je bila poseljena že v pozni zgodovini. V antiki se omenja Maccarum (Makarska), Breuila (Brela) in Biston (Bast in Baška Voda). V enem srednjeveškem spisu, ki predstavlja mapo iz klasicizma, preko Makarske riviere je potekala zelo pomembna cesta, ki je povezovala Salono in Narono (pomembno središče Neretvanske doline).
Strme stene z visokimi vrhovi hribovja Biokova ter zveza subtilnega bogastva mediteranske obale z močno ekspresivnimi preseki skal, to regijo postavljajo za eno izmed najbolj zanimivih delov hrvaškega Jadra.
V zalivu, katerega obdajajo dva polotoka sv. Petar in Osejava, stoji mesto Makarska, skoraj v samem središču riviere, je obkrožena z Biokovskim masivom. Makarska se je s časom razvila v zelo močan regionalen center.
Edinstvenost in raznolikost geomorfoloških oblik hriba Biokovo, da ne omenjamo mediteransko rastlinje s številnimi endemičnimi vrstami, so material za proučevanje že zadnja dva stoletja. To je pripomoglo razširitvi Biokovskega masiva za 20.000 hektarjev ter je leta 1981. imenovan kot Park Narave z možnostmi da se v prihodnosti razglasi za Nacionalni park.
Makarska riviera je ena izmed najbolj pomembnih turističnih regij na hrvaški obali. Naselja so se oblikovala z migracijo prebivalstva proti morju, ki se je v preteklosti ukvarjalo z pastirstvom na Biokovskih pašnikih. Tako se je Baška Voda razvila v skoraj zapuščeni planinski vasi BAsta. Na isti način so nastala Brela, na klasično-antičnih ruševinah Berulije. Tučepi stojijo na jugovzhodu Makarske, na lokaciji ene rimske vile. Podgora se nahaja na začetku ceste za Vrgorac. Z naseljem Igrane pa dominira visok zvon, ki je zgrajen leta 1920. po vzoru na zvon splitske katedrale.
V majhni vasici Markovići, stoji popolnoma očuvana cerkev sv. Mihovila, kar je eden izmed najpomembnejših spomenikov Makarske riviere, zgrajena v XI in XII stoletju. V Živogošću so frančiškani iz Mostarja zgradili samostan leta 1620. ter cerkev sv. Križa. Zaostrog je nekaj časa krasil avguštinski samostan, ki je z najedo Turkov 1468 zapuščen.
Granac, antično naselje, je bilo priča ene izmed najbolj okrutnih bitk leta 1666., med turškimi in benečanskimi osvajalci. Isto mesto je bilo do temelja porušeno v Drugi svetovni vojni, ko so italijanski fašisti požgali celo naselje.
Notranjost za Biokovom, proti meji z Bosno in Hercegovino, se nahaja Imotska krajina, področje ki je poseljene že v kameni dobi. Od srednjeveške trdnjave nad Modrim jezerom se je razvilo mestece Imotski, ki postalo središče tega področja. Vrograc je v zgodovini bilo mesto razmejitve ter številnih spopadov, tudi donedavnih. To hkrati tudi rojstno mesto hrvaškega pisatelja Tina Ujevića.